filEm

padale so, še padajo, ko se izgubljam med črkami, namesto med oblaki – še vedno bežim, čeravno bolj počasi in brez tistega naivnega zanašanja na to, da bo enkrat minilo kar samo od sebe – ko se bo spet nagrbančilo in me ujelo, bom spet na istem, ampak sem potlačila, zaprla v omaro in se spomnim na to vsakič šele, ko jo že odprem pa se vsa njena vsebina raztrešči po parketu, da potlej spet tlačim in tlačim in še vedno nabiram in odlašam in odrivam in se skrivam tudi med platnice, padajo kar po tekočem traku, od nabokova do naomi klein, od pereca do kafke, preostalega pa ne bom napisala, da trojna formula tokrat ne obvelja (prosto po mojci)

pa ne vem, če imam res kaj veliko povedati o njih, o prebranem – to je toliko več svetov v moji glavi, da jih ne morem enostavno popredalčkati, ko se vse preplete – pa ne le, ker jih berem več naenkrat, ampak se vzporedno dogaja še resničnost in virtuala in je v sosednjem stanovanju čisto drugo vesolje, kaj šele v naslednji ulici, v naslednjem kraju – toliko o referendumu o pokrajinah

sem včeraj, ko so se na nebu zagozdili velikanski črni oblaki, sredi velikega polja, sredi koruze in sredi pšenice in trave, zaslišala saksofon – nek fante je stal tam sam samcat in zvoki so se tako lepo zlili z okoljem, začetek nekega filma, mogoče je to tudi eden od izhodov, da si predstavljaš, da je vse le na platnu, da tebe ni tam

seveda bom zbežala še dlje z bencinom, kot da se sonca še nisem najedla ob kosilu na obali, ko mi je pogrelo malvazijo, ker res ne razumem kako ti lahko prineseljo vino že toliko prej, da je vse toplo, ampak tja kamor grem, bo pivo drago in res ne vem, kako bo, vse to, četudi bo dober film, dobra ireala, nadrealistično in malo bolj proti jugu – ni naključja v besedi sur-realizem

v bistvu se zdajle filam z merciji in razmišljam o zdravstvenem zavarovanju in o ljudeh iztrošenih od življenja, ki nimajo kam zbežati in v svoji osamljenosti na lastni koži in srcu in ožilju in raku čutijo duhovno puščavo, v katero jaz le na trenutke verjamem, pa še to se tolažim, da je le zaradi menstruacije, ker včasih, včasih se ti pa le zazdi, tako po svetlanino, da smo pa res vsi ljudje in bi lahko praznovali skupaj, ker sem še vedno le eno naivno šibko dete, ki ima še čisto preveč rumenih barvic in temper na zalogi

ker, navsezadnje, nam včasih rata, se takole znajti v ovoju nekega stanovanja, za isto mizo, ko se smejimo in mečemo karte dokaj odkrito in se nam zdi, da sploh ni važno, koliko se zares poznamo, če se tepemo za lubenico iz iste sklede in si delimo nekaj istih spominov, recimo, kdo je komu skuhal kavo z mlekom, da tista tema in dež in mraz od zunaj ne morejo notri, četudi so odprta balkonska vrata in se vonja nežen vonj mehčalca pravkar opranega perila

se nam zazdi, da smo, če že ne iz istega sveta, pa vsaj iz istega filma, sveže prepleskanega na rumeno za stene in svetlo modro neba za na strop