včasih, ko utihnem, se mi zdi, da ves čas ponavljam samo eno in isto kot kakšen hrček, ki v nedogled goni svoje kolo, čeravno sem v deževni dobi, potuhnjena v svoje varne bube in kokone, ki kar naenkrat omejujejo, ko se utvari varnosti štirih sten prav po morovičevsko posmehuješ, češ, kaj mi bodo v tem preciviliziranem svetu prenasičenem z nakupovalnimi centri in na obrobju se rojevajo tisti kvazi divjaki, ah, sem znamovana s houlbeqovimi idejami, čeravno njegovega imena še vedno ne znam zapisati, kot ne morem skriti ob kritiziranju grdih kavčev svojega umetnostnozgodovinarskega porekla – nekoč ga bom zatajila v svojem življenjepisu kot Cankar svojo mater, ampak me bodo razkrinkali, aha, njihova si, ampak kašni Matjaži in Mareti iz prejšnega stoletja, z belimi nogavicami in s ponči, taki dolgolasi pa prav nič newagevsko hipurski – ravno prav retro, da jih imaš rad – oni, bodo še vedno nekje tu, čeprav jih vidiš šele, ko pade tema – ko zvezde
in potem sploh ne vem od kod se mi prikrade tista prepričanost vase, da se zanesem na lastno svobodo, ali pa je to še edino, kar mi preostane, kot tistemu človečku iz Moderndorferjeve zgodbe, ki se je šel po strehi enostavno sprehajat pa so ga prestrašeni ljudje za njegovo življenje in psihologi vrgli dol – mene ne bodo, ker moj problem je ravno v tem, da vidim v vsem še preveč smisla, ampak kaj, ko se ta ne ujema čisto s to tekmovalno ali pa čisto preprosto realno in samoumevno skrbjo za bit – in potem tako sploh ne vdano v usodo lepo po malih luknjicah in razpokah zlezem, prelezem, brez kakršnegakoli strahu v žilah, suvereno, da nihče ne bi verjel, da sem to ista jaz iz tiste klopce v tivoliju, da sem to ista jaz, pa itak so mi verjetno razčesnili lobanjo – kak Raskolnikov je bil s sekiro in sedaj sem kalejdoskopsko razdeljena na mnogotere koščke, ki jih še ne znam sestaviti čisto dobro skupaj in tako si še vedno z nohti razpraskam pike komarjev in diham na škrge, kadar mi zalepijo usta, in še vedno čisto preveč verjamem, da bi spet z očki povožone srne začudeno zrla predse, če bi se znašla na tleh
sem se odločila, da bom imela neznansko srečo – potem bomo pa vidl – če že ne verjamem v bogove, lahko vsaj včasih verjamem vase
2 komentarja:
jaz mu rečem Huelči. sam mi itak ni lep.
in potrjujem, da "izumrlo" lahko preimenuješ vsaj v fosil. :)
nekaj sem sčarala, ampak z malo pozabljeno matematiko in biologijo, da se mi je zataknila nekam med ledvične kamne, ker tudi ti morajo živeti, če že ti izumiraš na vsake kvatre - veš, če ima človek preveč idej, je fajn, če jih malo raztala po vesolju, ker sem vedno vesela, ko mi kakšna tvoja pade na glavo (povzroča prepihe oblakov, poročali pa so tudi, da kdo kdaj pa kdaj ugleda nosoroga s palerino, ki se mu besede, kar same usuvajo izza očesnih zrkel)
obveščam pa tudi, da emajl od posodja in od vilic pa od žlic in od wider wand še vedno ostaja en in isti
Objavite komentar