svoboda po znižani ceni

razsuta sem v drobcih stavkov, ki jim ne znam najti skupnega veziva, da bi si kupila lepilo, sem pozabila, pa še ne moreš se po tem dežju peljati s kolesom, ker res nisem za prehlade pa vročino in nikakor ne štekam tistih kokošk, ki so me napadle danes tako profesionalno, strašansko na glas in še preden smo vstopili, se usedli za trenutek, pogovorili – če hočete skleniti posel, morate orng mahati z rokami in poskušati prodati še sebe, če je treba, ker obiskovalec gotovo nima pojma, niti o bontonu, in itak sploh ne obstaja kakšnih posebnih hakelcev pri sklenitvi zavarovanja, ti nastopijo šele potem, ko se ti kaj zgodi, kot strela z jasnega padejo iz neba, nebodihjihtreba, in kako težko je dobiti točno tisto, po kar si prišel – kaj pa, če bi raje to, to je tisto, kar potrebujete, in to na način, da se mi zaupanje odkotali 60 km stran od nje – bom pač sklenila polico kje drugje – živela konkurenca

sicer pa smo v eri zapravljanja, in, ne, niso krive razprodaje, je treba kupiti toliko stvari, da čevlji in mp3 iz mojega seznama sploh ne pridejo na vrsto, pa sončna očala takisto ne, če se je pa vmes uštulila čelada pa same pomembne inu nujne reči, in to jaz, deklič, ki sanja o življenju brez trgovin, ki sanja o preprostem svetu z suhimi jabolčnimi krhlji in kosmiči namočenimi v vodo za zajtrk, o reciklaži sveta, Cortesovi divji hrani, začenši s koprivami namesto špinače, pa stare prašne omare, da iz njih izvabiš tam še živeče duhove in jim sprašim hlače – tudi kakšne najdem, morda kakšno krilo, da mi da zaleta, 100 % pamuk, tekstilni kombinat boris kidrič zadar

pa sem že mislila, da sem prebolela, da sem si osnovala druge rutine, ki naj bi me zaposlovale, recimo zelo koristno kuhanje kosila, ki sem ga do sedaj velikokrat preskočila, celo posteljo sem postlala in v knjižnici sem plačala le 70 centov zamudnine, vsak dan zajtrkovala, sem že začela verjeti v preprostost skodelic iz vseh mogočih vetrov prinešenih, pikčastih made in yugoslavia, in da so tisti čajniki in servisi z posebnimi skodelicami za sladkorne kocke in mleko le moje malomeščanske želje, ki jih res lahko odvržem v posebni zabojnik za neureničene sanje (poleg tistega za papir in steklo)

ne vem kako se mi je uspelo zopet zagozditi med znane koordinate, ki so se mi vmes že malce odtujile, da jih bo treba spet udomačiti, jih s skodelico mleka privabiti kot kakšno malo mače, pasti zaupanja in domačega računala, ki tako zelo zna upravljati s tvojim prostim časom pa so me prijatelji, kdo pa drug, vrgli s tira, me strpali na kolo še preden sem dobro razpakirala potovalke, da je vse skupaj ostalo v nedokončanem stanju razpostrto vsepovsod in jaz sem že letela proti še bolj retro pridihom, proti sebi še od dalj nazaj, se zagozdila na tisti stol in nisem hotela z njega, ker rexi so itak zakon pa kuhinje stare oranžne farbe, pa meni je ta svet v bistvu všeč, čeravno ne razumem gospodov na telefonu, ki mi nočejo odpeljati starega papirja, češ da se ga za 20 evrov itak ne splača zbirati, ampak, gospod, to je vaše delo, no, če bi bilo po moje bi si spletla pulover, če bi ga znala, in iz makrameja zvozljala prihodnost, ampak kaj, ko nas učijo, da je lažje, če jo kupiš, po možnosti prek(o) interneta pa s kartico, ampak je pa svetleča pa lepa, pa še oranžna, pa varna, itak, z našim zavarovanjem se vam nič ne zgodi, poskrbite zase, tu smo za vas, rabiš še kaj, prinesi denar, sploh ga rabiš veliko za stike z naravo in s sabo in najdražja je tista, na kateri v enem grdem fontu piše svoboda pa sem jo kupila