padat!

Začeli bom nekje od sredine leve (brez prerivanja, lepoooprosim, mi smo civilizirani ljudje, in, ne, nismo na protestnem shodu). Lahko tudi ne začnemo in gremo eden mimo drugega dalje, saj veste kako to gre. Ko potem kakšen torek dobiš mesić: sori, k sm te v petek zignoriral. Ja, ok, tud če me ne bi, ane.

Je rekel Uroš, un k jest ne vem, kako mu je ime, da mogoče je pa problem v tem, da smo kot otroci premalo plezali po drevesih in premalokrat padli iz njih. Z enim drugim Urošem sva več kot eno uro reševala en sam samcat fakin sudoku, ampak sva vztrajna na koncu zmagala, ker tudi Chris Sharma ne spleza vsake devetke iz prve, kanede.

Otrokom je treba pustiti, da se igrajo, let your children play, pa mucke moraš spuščati skozi odprta vrata, da grejo ven v svet, četudi jih potem povozi avto. Včasih kdo spleza tudi skozi okno, posolira eno 5a, 5c-jko, brez štrika, za posladek po kosilu, za katerega smo morali iti trikrat v trgovino.

Posode noče pomiti nihče, ker mi nismo z reklame, ker ne vem že kje, pomoje v enem Babnikovem uvodniku za Kontejner sem prebrala, da so tudi taki nasmeški na vsa usta doma samo še tam, čeprav ni res: lahko tudi nasmešek iz reklame od colgatea preneseš v RL. Pa cinizem v disertacijah je dobrodošel, četudi profesor reče, da ne.

Kako že: There are too much reallity in this world. Troo. Pa vse preveč se jemlje stvari resno, ker največji keč je v tem, da nekoga zaradi njegovega sivega puloverja in anemičnega pogleda označiš še za večjo mono kot v resnici je, ker on še bolj resno jemlje strukturiranje in organiziranje in vsem se zdi tako fakin nenormalno, da sredi leta odnehaš, da ti je dovolj, rečeš me la suda in greš, hohoho, ptič, lev, legenda.

Svoboda je tista, ki jo najbolj cenimo pri ljudeh in potem vsi ti fantki, ki jih občudujemo, in ja, samo fantki so, ker ženšče pač ne more biti ptič (da bi me feministke, ki mi kuhajo vročo čokolado s pogledom poslale pomivat tanjavčeji kup posode, ampak saj je že Svetlana povedala vse, ni treba čist nč pridajat).