Začeli bom nekje od sredine leve (brez prerivanja, lepoooprosim, mi smo civilizirani ljudje, in, ne, nismo na protestnem shodu). Lahko tudi ne začnemo in gremo eden mimo drugega dalje, saj veste kako to gre. Ko potem kakšen torek dobiš mesić: sori, k sm te v petek zignoriral. Ja, ok, tud če me ne bi, ane.
Otrokom je treba pustiti, da se igrajo, let your children play, pa mucke moraš spuščati skozi odprta vrata, da grejo ven v svet, četudi jih potem povozi avto. Včasih kdo spleza tudi skozi okno, posolira eno 5a, 5c-jko, brez štrika, za posladek po kosilu, za katerega smo morali iti trikrat v trgovino.
Kako že: There are too much reallity in this world. Troo. Pa vse preveč se jemlje stvari resno, ker največji keč je v tem, da nekoga zaradi njegovega sivega puloverja in anemičnega pogleda označiš še za večjo mono kot v resnici je, ker on še bolj resno jemlje strukturiranje in organiziranje in vsem se zdi tako fakin nenormalno, da sredi leta odnehaš, da ti je dovolj, rečeš me la suda in greš, hohoho, ptič, lev, legenda.
Svoboda je tista, ki jo najbolj cenimo pri ljudeh in potem vsi ti fantki, ki jih občudujemo, in ja, samo fantki so, ker ženšče pač ne more biti ptič (da bi me feministke, ki mi kuhajo vročo čokolado s pogledom poslale pomivat tanjavčeji kup posode, ampak saj je že Svetlana povedala vse, ni treba čist nč pridajat).
2 komentarja:
Imam prijatelja, ki me v 14-dnevnih presledkih pokliče in me prosi, če mi lahko pride pomit posodo. Da ga to sprošča!
Živi z mamo in dvema sestrama.
Prodam ga za dobro knjigo.
Moja posoda je še vedno umazana.
To je pa problem ne.
Objavite komentar