broken social scene

včeraj sem se cel dan igrala anoreksijo, besede drvijo skozi predore po avtocesti, da jih nihče ne ustavi, nekje obtičiš v isti skledi zmeštran z vsemi drugimi, ki sploh niso slabi, te gledajo ene lepe oči iz druge strani mize, spet druge sive malo zatajijo s svojo naučeno strogostjo, ki jim ne pristoji, vse preveč i-jev, vse preveč vsega in tisto migotanje snega s slike, ko se čas obrača po soncu in se ti zdi, da je bilo zate, čeprav zares ne veš, čeprav le sumiš, ampak nekje na dnu veš, nekje na dnu se zaveš, da gre od sedaj naprej počasi lepo po stopnicah spet navzgor

zvečer po celem dnevu brez hrane hladilnik poln vsega, si režeš kruhke s sirčki s pršutom in fige, melona, jogurti najboljši na svetu, po stopnicah gre in hkrati po skalah, ker načeloma naj ne bi nikoli postajalo lažje, ker so ocene vse težje, ampak kljub vsemu, je važen tisti detajlček užitka in tega, da stečeš nasproti odprtim vratom sveta, ki čakajo nate, da se spet lahko zaneseš na srečo, čeravno ni še čisto vse zvezde v tapravih koordinatah, ker še vedno nekatere zaspanke zamujajo v službo, da se mora komet repatec stalno jeziti in varnostniki morajo biti, žal, ker obstajajo ljudje, ki mislijo, da osnovna pravila za njih ne veljajo, vse tiste table z nešteto napisi, prepovedano odlaganje odpadkov, bi morali dodati še, ne kradi kipov, kot da kakšne take reči ne bi bile že samoumevne

ne rabim napisov, rabim kakšne take oči na drugi strani mize, da me pomirijo, ko takolele izgubljena tavam med opombami, med vsemi tistimi kurzivnimi pisavami, ker vse to je le papirnata birokracija, ki ne vodi nikamor, se počuti majhna in šibka in se ne znajdem, da sem svojo ahilovo peto stlačila na usb ključ in zapekla na vse cdje, da je ja ne bi kdaj kje pozabila, četudi me za trenutek včasih prešine, da se da kakšen tak hendikep lepo enostavno preslišati in prezreti, ker ljudje to počno, ko v trgovinah kupujejo brezbrižnost po akcijski ceni brez recepta in jo znajo zelo dobro uporabljati brez navodil za uporabo

»tamle v vrvarni ga pol metra zastonj dobiš, več pa ne rabiš« je rekel brezdomec s Kongresnega trga, »na ulici ti ne preostane drugega kot, da se znajdeš,« kot morajo nekako preživeti vsi ti psi, ki ne morejo s svojimi lastniki na počitnice pa tavajo po mestu, v tej strahotni suši, da ni nikjer nobene luže, noge opletajo, ne zaupajo najbolj ljudem, da sem ga komaj prepričala, enega takega lepega črnega labradorca, da je pil, sem ga malo pobožala, nato pa je šel dalje svojo pot, ni hotel ostati, upam, da srečno

ker ne vem kje smo pozabili ono primarno človeško odgovornost do sočloveka, do soživih, da potrebujemo borbene aktivistke, vegeterijanke, borke proti mučenju živali, da nas opozarjajo, da potrebujemo položnice Unicefa, da se zganemo vsaj včasih, takolele mimogrede kot nam pogled zaide v izložbo

ker bistveni problem poletja je tako ali tako depilacija in pokrajine in referendumi so pomembni le toliko, da eni na druge kažejo s prstom, kdo je kriv, da se lahko razpravlja po šankih ob morju o naših in njihovih in o fuzbalu, medtem ko nam svet polzi skozi prste in roke, ki niso naše, upravljajo z daljincem in menjajo programe in nam se zdi, da smo spuščeni iz vrvic in obsojeni na svobodo, kot oni psi z nezaupljivimi očmi in kot vsi brezdomni ljudje, ki v nedeljo ne najdejo kotička, da bi imeli svoj mir, ker »to je tisto, kar najbolj pogrešam,« je še rekel, potem pa sem šla, s skrbjo za lastno bit, ker sem nenazadnje samo človek, malček izgubljen človeček, ki se ne znajde najbolje v lastnih začrtanih ciljih s svinčnikom in z radirko, sem se zapletla spet med obroč brezosebnega labirinta, namesto da bi z eno samo besedo rešila poletje