brisača

je rekel dedek v enem dokumentarcu, da morda pa živimo preveč varno, da je tveganje le še znanstvena fantastika in neumnost norcev, da je on še vedno ujet v belem oblaku spomina, ko je jezdil med skalami navzdol in se je sam tega spomnil, pionirček brez rutice in odlikovanja

in potem najdem tole:
The rock is a field of battle between our weakness and our strength. (Royal Robbins)

kot bi mi kdo (recimo ta tretji palček od Sneguljčice) hotu kj povedat

kot tisti filmi od predvčerajšnjim, da si jim videl na obrazih orng srečo in zadovoljstvo, ki ga ne najdeš v kurjih juhicah za dušo niti v tvojih pet minut nasvetih za lepši dan od enih časopisov, v katerih (in kakršnokoli pregibanje mi danes ne gre, imam musklfibr) se ti splača prebrati samo recepete za stročji fižol

da si želiš, da bi bil, ko boš, da bi bil

beli pršič ali tiste skale ob sončnem zahodu, po katerem (ne, po katerih) so lezli naši fantki, se vlekli na mišice, da jih je bilo veselje pogledati, in je spodaj že padal mraz med drevesa, mi smo pa vsi, eden za drugim povedali, da je bilo dons pa res, men tud, men tud, tud men

samo kaj, ko je meni to nepredstavljivo in daleč kot kakšna 7b-jka, ker lukenj na silo pa res ne bi rada vrtala v plato ali še huje: betonirala nanjo umetnih in za povrhu še klocastih (!) grifov, ker na silo ni niti za silo, ker nasilje ni rešitev, potreben je stvaren dialog (tretja modrost mojega bratranca. ki ne mara delfinov)

če mi kupi kdo vodniček za štopanje po vesolju in mu rata v mojo podzavest vsaj na rahlo vtsikati svetleči napis iz prve platnice namesto tatooja nad popkom z njegovim imenom, za takrat, ko mi zmanjka tal pod nogami in roke nočejo biti moje, ker vedno pravim, da imam vsaj eno preveč

mi zaenkrat pomeni že nešeto mnogo in tisto razdaljo od pikice na polici, ki je zvezda, vštevši še vso svetlobo in svetlobna leta s hitrostjo (da zakopliciram), da si lahko sposodim brisačo, ko poslušam jazz skozi priprta balkonska vrata in še maček sivomoder mirno spi