ne maram stricev, ki s svojim nosovi kukajo v avtomobile, s katerimi se pripeljem, in ne maram računalnikov, ki se zaklenejo sami od sebe na vse mogoče čudne načine, tipkovnic, ki se jim zmeša, da pišejo samo še čudne znake, in ne maram ptičev, ki so jim pristrigli peruti
sem te iskala pod tisto kožo in prsti so mirno ždeči počivali, še obžalovanja ni bilo več v tvojem glasu, ničesar ni bilo več, ne samo med nama, še tebe so izpraznili, nisem več 15-letni mulc si rekel, ki bi se fural s kolesom, itak, ampak odraslosti si nisem tako predstavljala, nikakor ne, sploh pa: ti ne bi smel nikoli odrasti, sem vedela že takrat, ko si delal izpit za avto, da to ne pelje nikamor
kvazi si se moral znajti in sedaj živiš na račun ogromne plače, ki ti je ubila poglede, tiste poglede, s katerimi si me gledal, me čutil, ker si čutil, dokler nisi vsega tistega, kar je bilo na tebi posebnega, strpal v ruzak in vrgel z mosta v reko skupaj s svojo mladostjo in neskončnimi pločniki besed, ki sva si jih izmenjevala
ki si mi jih dajal, da jih premeljem in od njih sem živela še naslednje tri tedne, sedaj pa se nisva videla že sto let in morda bi bilo bolje, da bi mi ostalo hrepenenje, da bi mi ostal živ v spominih, ne pa tako tog, tako zakrknjeno prazen, da te ne znam več izluščiti iz te lupine vsakdana, da tako pašeš v naše gogasto mesto, da tako pašeš med rutino in ubogljive ukaze
izpuhtel si v zrak
in vsi ti ljudje izgubljenih oči in pogledov, da komaj verjamem, da se toliko raje zakopljem v tiste, v katerih se vsaj nekaj premakne, brez okamenelosti, ki še premikajo in sanjajo, čeprav so včasih malo osladni, v tiste, ki me včasih čisto malo spominjajo nate, nate od včasih, ker danes, danes ...
izpuhtel si v zrak
Ni komentarjev:
Objavite komentar