volilna kampanja

toliko nekih neopaznih korakcev z majhnimi stopinjicami v pesku, da njihovih obrisov sploh več ne opaziš, ko skačeš od informacij čez vsemogoče kolebnice in zanke, poskakuješ skakljajoče vedno po istih krajih, tisti sivi bloki, ki jih frabajo na roza in jim zidajo podzemne garaže, da ni več otroških igrišč, čeprav so štorklje letos okrepile svoje vrste in gredo vozički zagotovo dobro v prodajo

se vprašaš, če se splača besede metati v koške za druge junake, ki bodo prebirali in iz sebe izstiskali nove resnice o tebi, te poznajo samo prek telefona, prek spleta, “ti mene sploh ne poznaš” modre misli, te prodajalec sladoleda pozna bolje, ko se ti vedno nasmehne in naloži še malo več, da je res težko vse skupaj pojesti, ampak kaj, ko je tako dober tisti jogurt-višnja za 80 centov

glavni hit življenja je zagotovo potovanje, ker vsi bi šli, nekam, kjer niso doma, čim dlje, tem bolje na vse mogoče načine in naša prihodnost je zapisana v turizmu, položenem v zibko, vedno novi izzivi, nekaj kar ne bo izumrlo vsaj do prve recesije, vojne, ko se ves luksus začne počasi umikati nekam pod površje umrlih rumenkastih nagubanih mask (tega si ne želimo od Miklavža)

kupi si šotor, pozimi odleti kot ptica v tople kraje, jug te privlači s svojimi rumenimi krili, s toploto, na drugi strani samota severnih neksončnih step, neskončnih zaplat snega, Himalaja, vsi ti očaki, sveže prepleskane smrti in ujetost malega človeka, ko se gora ni hotela ukloniti in seveda polne skladovnice debat čez živo mejo in ob kavi: kaj pa morjo rint ke gor pa še tok dnarja je šlo za reševalno; je spisal nekdo v komentarjih na gore-ljudje: gotovo bolje porabljen denar kot tisti za volilne kampanje, ki te prepričajo, da se ne splača verjeti v prihodnost, če je takšna kot je bila do sedaj ali v visokih petkah bivših manekenov – ne bi, hvala

me navdaja dvom, če se splača svoj ego obešati na panoje, in kje je potem ta altruizem, v katerega ne verjamem, ker se sprašujem le, če je bolj vase zaverovano, da se povsod siliš zraven ali, češ I’m too big, prav potiho spizdiš nekam v tri krasne s sloganom: beg je najboljša rešitev, ki vedno preostane (in če greš prostovoljno, še ego zraven)

mogoče bom začela verjeti v smrkce