poker

se mi zdi, da me skušajo razčetveriti takoj iz prve, me iz čiste slovenceljske foušije ali z lastno šibkostjo prosečih na ulicah prepričati, da se razdam na vse strani – med hribe napleskam, tja proti Bohinju pa vse do Dolenjske – alo, takole pa res ne bo šlo, ker imam take nogice, da me ljudje sprašujejo: a te sploh držijo? in se tudi z devetimi mačjimi življenji ne prebijem čez vse te, ki grabijo po meni in če rečem, da se ne bojim več navezanosti, mi je v oporo in enkrat bi se morala verjetno do konca naspat, ne pa da bluzim še čisto zablurana in niti malo udomačena med nekimi pečenji vola na ražnju, da še bolj podvomiš v civilizacijo na vse pretege, in kravami v ogradah pa enimi ljudmi, ki jim rečem, midva se pa poznava ane, a veš, od takt k je ful dž padu

me še vedno žulijo kamni v medenico, ko bežim pred nakopičenim in na kupe nametanim lastne omare, razsutega gnezda, ki bi ga bilo treba na novo splesti, ampak na slabih temeljih karkoli graditi se nikakor ne splača, sem praktično preverila na več hišicah iz kamnov, treba je pretrgati popkovino in zaiti na Aljaski, ali še bolje vziti tam daleč na jugu, takolele iskoč svobodo neke jezerske gladine, bežeč pred vsakdanom, pred utesnjenostjo in potem pade mraz in se tlačim v svojo jakno, do vratu zapeta, čeprav ne ne gre več za zidove, za to, da karkoli skrivam pred svetom, ampak za zaščito lupine, ki jo rabim, da me ne odplakne v napačne globine sedmih metrov, da se niti dna ne vidi in voda me zmami, da zaplavam vanjo, ledeno mrzlo, iskoč svobodo v temi z baterijo, kje bova spala, da me zaobjame gluha noč in toplina spalke, da sem pokrita in hkrtai znoraj vesolja cela in gladka, brez fuzlov v glavi

ker ne maram vozljanja in hrapavost površine me prepriča ravno toliko, da se je dobro oprimem, ampak ne maram pa nekih vlačenj in tega, da se dela karkoli na silo, da moram kaj narediti, da imam urnike in obveze in pričakovanja bližnjih in daljnih in tistih, ki bi to radi bili v mojih očeh in tistih, ki se jim zdi, da razumejo ta svet in ne razumejo preprostih stvari, da me je treba nahraniti, ne pa od mene samo jemat in to ravno, ko sem mislila, da sem se naučila dajati – pa ne leti nate z makom med zobki, ker v tvojih očeh lahko preberem, da mi bo kljub vsemu uspelo, pa ne leti na vse tiste, ki grejo za onim neskončnim hrepenjenjem in razgledom, ki gredo vse višje in dlje in letijo brez redbulla in osladnosti gumijastih bobončkov v kombinaciji s sladkorno peno, da bi se kič raztreščil in bi znali sprejemati brez spreminjanja, se potopiti brez posebnih priprav, tako zelo spontano, brez planiranja in organiziranja, brez blefa za pokeraše, ki se obračajo stran z očmi in skrivajo za sončnimi špegli

sem vedno za dokler je igra, dokler se špila za cele kupe žetonov in se blefira z ravno pravšnjo mero naivnosti in optimizma, sicer je pa že šalamun vse povedal, jest lahko samo obsedim in kimam, če bi lahko, pa ne morem, ker je treba spet iti, me vse roke tega sveta porivajo dalje, da bo prah spet ostal nepobrisan in se bom zataknila v kakšno poko v času, se je oprijela, da obstane do naslednjega kompleta samo mirujoča reka, v katero nikoli ne stopiš dvakrat