bmx

težka sem, teŠka ubožjomater, četudi brez gobic za večerjo, brez gobove juhe, brez tartufov, četudi me vsakdo potežka, pretežka, da swingam po nebu in še tja malo čez do grmovja, do klopov, paziii, se gujsava galujsava, nihava približno tako kot moja razpoloženja, obvisiva na štriku in čakava, da naju nekdo spet postavi na realna tla, da spet lahko zasovražim izpuh in smog in zaprte prostore in podočnjaki so spet pribežali pod moje oči, da lahko navsezgodaj zjutraj ugotavljam, da smo postavljeni v okvire za slike in razobešeni po stenah sveta, mi, mali nebogljeni mladiči, katerim so vile rojenice namenile lepo prihodnost in jo zapisale, oni pa, uporniki brez razloga so z lastno trmo hoteli celo kuglo od zemlje podreti na glavo in jo z enim samim udarcem raztreščiti, predvsem zaradi mode postmodernizma

če bi Derridaju že v zibko zapisali aksiome kaosa, bi zagotovo hotel sistematizirati svet, tako pa se lahko kdaj morda iz čistega klišeja začudimo dejstvu, da ni bil kvazi pedanten Nemec, oh, stereotipi naše precej balkanske mentalitete, ki kar ne morejo sneti iz tradicije dejstva, da je bil cesar naš, četudi bi moral biti kdaj nag, ampak kaj, ko je to takooooooo nespodobno

bi rekla, da bi mi moral kdo zliti čaj za vrat in v glavo vreči kakšno debelo bukvo, da bi se mi kljub dioptriji pred očmi jasno skristaliziralo dejstvo, da sem skoraj desni prilastek Ivana Groznega na deseto potenco

ampak to samo včasih in takrat si grem sama najbolj na jetra (prosto po cirozi)

sem imela v mislih povedati le notico o nasičenosti zasičenosti, o umetnosti in gibanju, o velikih konceptih, ki ti jih starši v dobri veri prosto po Larkinu želijo strpati v glavo, ker te imajo radi, da ti jih zagabijo dokler jih ne preboliš – enako je z dedki in babicami in tetami in učiteljicami v vrtcu in potem nikoli ne greš v hribe ali pač galerijo

izkušenj s klavirjem nimam

sama na precej sokrastični točki rousseaujevskega nenehnega dvoma, niti ne toliko v druge kot vase, soglašam z vsemi, ki trdijo, da precej na baročno sipam besede izpod prstov, da ne rečem prav rokokojsko, ker tega pa prav zares sovražim, in z njimi zasičim vse kotičke volje nekoga, ki bi vse to mogoče iz nekega lastnega čudnega nagiba, ki bi znal biti podoben tistemu, zaradi katerega bi metulj hotel sanjati človeka, da ga mine vse skupaj vsaj do takrat, dokler ne preboli

in iz lastnih izkušenj, predvsem pa zato, ker ne morem iz svoje kože, da pridam še kakšen stavek priključka (vsi, ki poznate moja pisma z neskončnimi P. S.-i) z iztisnjeno še čisto vso vsaj šilingovsko dobrohotno zlobo (ho ho ho), ki jo premorem, sledi dodatek nasveta: mi nismo za tablete, četudi so te samo lekadoli

je treba počakati kot pri cmokih z napisom, da so skuhani, ko priplavajo na površje, da se poleže, izteče, da gre Teta Meta spet nabirat marjetice nekam v Provanso in odnese s seboj še podočnjake, da bom mirne vesti lahko sanjarila o grških otokih, na katere morda sploh nikoli ne bom šla

do nadaljnega pač tabla: grizem