sploh ne znam biti več sama doma

glava me boli. zaspana sem od preobilice spanca. danes sem po dolgem dolgem času spala na svoji postelji. ozki. prekratki. moji. nisem se zbudila ob jutranjem svitu, temveč zaradi ropota sostanovalcev. v temi, zaroletana in v en tak mraz (nadela sem si žametne hlače. sredi avgusta!)

vsi so odšli, pa je vseeno zatohlo in hkrati prepih. spotaknem se ob mobi polnilec, ki nemarno leži na tleh. očitno se je tam znaše ponoči, ko sem iskala kovter (jah, ta mraz).

rahlo zablurano se počutim. moram pod tuš, da se dokončno zbudim. moram prenehati poslušati te led zeppeline, ki mi nabijajo v glavo.

ne znajdem se. na nek način je vse isto kot je bilo, na nek drug način pa tega nisem več vajena. povsod imamo polno prahu, kot bi vse čakalo name, da pospravim. ne znajdem se dobro.

kotliček v wcju je spet pokvarjen. povsod neki papirji, pa neke nerazpakirane potovalke, ki jih že nekaj časa prinašam domov. nimam časa se spravljati v red. ne da se mi.

čez nekaj dni oddidem na morje in morala bi počasi začeti pakirati pa preverjati če imam vse tisto kar tam potrebujem. pa še to sonce. čisto me je vrglo s tira.

en tak tok zavesti.

vsi vihramo nekam. vsi nekam gremo in potem se po mazzinijevo vprašaš, kdaj imamo sploh čas, da pridemo, ali kako že gre. Gre. Se gre. Gremo. Greš?

pijem čaj. ne vem od kod tiste velike začetnice tam zgoraj. ne maram velikih začetnic. oči mi lezejo skupaj.

na pultu se nabirajo razni lončki in lončići z zelenimi in rdečimi tekočinami (vsak čaj pač ni za
vsak dan). takole vsega je polno. preveč. pa to oranžno utripanje v orodni (?) vrstici. pa dej umir se že! (ta msn!)

ena taka jeza na cel svet. kar tako, ker zunaj sije sonce. ker sem se v tem tednu ali koliko me že ni bilo ruralirizirala. ker je ves teden padal dež in sem cel teden brskala po starih zaprašenih omarah z molji. ker so na vrtu zrasle rožnate gladiole.

manjka mi en tak kolovoz. pa to ubočeno sonce, ki ni ničesar krivo.

morala bi pospraviti sobo, pa se končno spraviti v red, pa iti kam ven, pa ...

že res dolgo me ni bilo doma

in čez nekaj dni spet grem

na morje

in moram še vse spakirati

res naporno biti sam doma