čas namreč. mi je pobegnil iz vajeti in s povodca ušel. prav po tiho je spokal kovčke in potovalke ter skliznil po klancu navzdol, da sem slišala samo loputanje z vrati nekje v daljavi. ni ga več - odšel na počitnice na konec sveta, v vse smeri, ki vodijo stran od mene, jaz pa naj sedaj sama plezam brez njega ...
LAŽEM. ne plezam, počasi lezem, se oklepam vsega s svojimi žulji brez ravnotežja in kograkoli, ki bi me povlekel navzgor
pha, pha ... (skozi nos)
oh, ta prokleta slovenščina, le kdo te je izumil, ta preklemanski materni jezik, le kdo bi tebe ljubil
vse morfeme mu bom izbila iz glave in iz slovnic izbezala vsa pravila in jih vrgla v morje. z grabljicami (#) ga bom pretolkla, da bodo viseče opice (@) popadale iz njegovega okostenelega skeleta, ki bo slejkoprej moral poklekniti pod vso to težo oblepkov
edino Jožeta Toporišiča bom pustila živet
zabigecana slovenistka
2 komentarja:
wirdawanda, kako zelo se s tabo strinjam. ampak - bolj kot se včim, bolj všeč mi postaja naš jezik. tolk se ga trančira, ljudje pa še vedno znajo govorit. who's the real kekec? ;)
in je spet večer ... ko ti vse pade nekam; tisti občutek vseenosti, ko bi se mogoče rada potrudila, da izmozgam še zadnje detajle iz mene, pa se mi ne da več – raje vržem vse od sebe in se grem igrico, kar bo bo, če pa ne bo, bo pa še vedno nebo nekje tam gori:)
v bistvu se mi vse tolele učenje zdi fakin biologija - fakti zabetonirani, definicije, da se sploh ne zavedaš, da proučuje nekaj tako zanimivega kot so ljudje (za razliko od psiho in sociologije npr.)
pa da ne bo pomote: naš jezik je čudovit, sploh tisti živi, ampak ne vem, če bom kdaj vzljubila vse te različne morfeme ...
še vedno pa upam, da nama jutri uspe;)
Objavite komentar