L ’ignorance

Kam so šle vse vilice in internet z njimi je izginil nekam v neznano – pobegnil čez mejo, emigriral v tujino, onkraj železne zavese na drugo stran sveta, izdajalec domovine, si je privoščil pustiti vse za seboj in oditi v lepšo prihodnost.

Za dva dni sem se preselila na Češko – filmski petletni Kolja, ki ga iz krasne Rusije pripeljejo na Češkoslovaško, okupirano od ruskega škornja, se zlije z vrnitvijo Irene iz Kunderove Nevednosti v domovino, ki se ji naekrat zdi tuja, ker jo je pustila za seboj, z njo pa tudi vse slabo, kar se je nabralo v preteklosti – enostavno je pobegnila svojemu življenju in začela znova in se s strahom znova vrnila vanj, ko ji je bilo tam nekje leta 1989 to omogočeno.

Pretrgati vezi, upati si oditi, je vedno pospremljeno z nevoščljivostjo tistih, ki so ostali in ob vrnitvi ti nočejo dopustiti, da bi bil tisto, kar si postal drugje, ampak znova nadaljuješ na točki, ki si jo zapustil. Biti ti doma, je veliko težje kot biti v tujini. Ne gre le za tisti slavni mit o tem, da se moraš najprej uveljaviti v tujini, šele nato te sprejmejo doma, ampak tudi za to, da si v tujini upaš pokazati več, že zato, ker nisi vezan na tisto, joj, kaj bodo pa rekli prijatelji in sosedje. Če si tujec ti je vseeno, ker boš vedno na nek način tujec, ne glede na to kaj storiš.

Zadnje čase se velikokrat govori o zloglasnem dr. Ruglju. Ena od njegovih metod je, da je treba prekiniti s primarno celico družine in jo pustiti za seboj, da se lahko dokončno osvobodiš. Hana iz Goge se je vrnila domov in nas pustila v dvomu ob ponovno privzdignjeni zavesi. Zgodbe vračanja in odhajanja, privezanosti na določene osebe na določene kraje za vedno in nenehne popotnike in iskalce na drugi. Razširjanje obzorij, beg pred enoumji trdega režima komunizma, pred nasiljem, pred ujetostjo v določene silinice, ki jim drugače, kot da jih naslilno pretrgaš, ne moreš ubežati. Lahko krivimo koga, ki je ušel, da je pobegnil?

Kdo je pogumnejši: tisti, ki ostanejo in se borijo, ali tisti, ki si upajo oditi?

Je sploh važno?

V misli privihra vzporednica s samomorom, kjer se na nek način vprašanje razreši tako, da so večji strahopetci tisti, ki pobegnejo, Bukowski pa doda, da tisti, ki ostanejo, nikakor ne morejo razumeti, da je kdo želel pobegniti pred njimi.

Morda Nevednost ni pravim prevod zgornjega naslova, ker zajema preozek pojem, morda gre pri življenju na tujem za to, da se prevedemo v drug jezik, ki ima za nekatere besede več in širše pomene in se tako nadihamo svobode in širjave, ki nam je dana. V kovček stlačimo le tisto, kar hočemo vzeti sabo, sami mečemo kocko usode, poleg domotožja pa gre tudi strah pred vrnitvijo pred rutino, ki smo ji ubežali.

Ignoranca do tistih, ki ostanejo priklenjeni nanjo, niti ne prezir niti sočutje, morda pomilovanje, pa še to ne, ampak nek občutek, tudi vi bi lahko šli, pa niste, ki se zrcalo sprevrača tudi na drugi strani: lahko bi ostal, pa nisi.

Za vedno povzročena razpoka v skali odnosov, ki so bili že prej krušljivi, pa so se s časom, ki je včasih (kako smešno zna biti to!) edina komponenta, ki zares povezuje, navada na določene običaje in ljudi, ki so skupaj odraščali in imajo zato podobna mnenja, če pa že teh ne, pa vsaj spomine na otroštvo, spomine s katerimi se hranijo, kadar ni drugega, kar bi jih družilo.

Kundera niti spominom ne zaupa, ker si jih vsak zapomni drugače, ker jih v skupno zgodbo stkemo šele, ko o njih veliko govorimo, v primeru ločitve in ponovnega stika, pa ti spomini niso več eni in isti, ker se preoblikujejo, ker jih sami naredimo takšne, da so blizu nam in tako se niti na njih ne moremo več zanašati.

Navezanost na nekoga in časovna komponenta skupaj znata zveneti cinično, a hkrati najbolj realno: dve osebi, ki ju postavimo skupaj se bosta v določenem času zagotovo navezali ena na drugo pa čeprav prej nista imeli veliko skupnega. Mali fantič Kolja se znajde pri svojem krušnem očetu, s katerim se je mati poročila samo zaradi državljanstva, da nato lahko emigrira k svojemu ljubimcu v Nemčijo. Lahko bi rekli, da gre za film, neresnično fikcijo (je ta a priori neresnična?), ki se igra s človeškimi odnosi, a hkrati vseeno lahko verjamemo, da je res: časovna komponenta v povezavi z bližino dela čudeže, sploh če sta osebi prisiljeni sobivati skupaj – tako lahko razumemo tudi, da si na stara leta dva človeka, poročena po dogovoru, veliko pomenita.

Na drugi strani v Nevednosti nastopa Gustaf, Irenin ljubimec, Šved, ki živi v Franciji, a vzljubi Češko, ker je tam lahko še bolj tujec kot v Parizu, seveda če nisi ta doma kot Irena, ki se naenkrat zopet znajde ujeta v isti pasti iz katere je pred leti zbežala. Ne more biti tisto, kar je postala, temveč je lahko le to, kar je nekoč bila.

V pomoč ji je Josef, ravno tako emigrant, ki ga na domovino ne veže nič več, ki se ne trudi spet zaživeti v njej, ker ve, da bo spet pobegnil – morda zato, ker je moški? (z rahlim nasmeškom). Irena misli, da ju vežejo skupni spomini na majhen dogodek v preteklosti, a se izkaže, da spominu res ni za zaupati: on se ne spominja ničesar, zato dalje živi svojo zgodbo in tako še resničnejši postane stavek, ki ga izreče v pogovoru z Ireno: Šele ko se človek po daljši odsotnosti vrne v domovino, trči ob preprosto resnico: ljudje se ne menijo drug za
drugega.

Romančič, ki ne posreduje bralcu nič presenetljivega, niti nadvse odprt konec ničesar ne spremeni (kar mi je sicer všeč) in bralcu se zazdi, da je šlo Kunderi le za to, da utemelji zgornji citat in ga poveže z naslovom, ki v prevodu izgubi bistven odtenek: ignoranca kot to, da se ne menimo več drug za drugega, ignoranca kot brezbrižnost.