dobrodošli v kaosu

ko pade tema in luna izgine, ko da smo na Madžarskem, ker tam so se žal znašli ravno pod takim kotom, da je ne vidijo, ubožci, jaz pa sanjam o kakšni veliki velikanki, čeprav se zadovoljim tudi s sončnim zahodom, ki tako lepo pade na koncu Tržaške, da ga ravno malo zamudiš, ker že na radiu oznanijo, da čez 9 minut gre, tebi pa je v celem dnevu ravno dobro uspelo pojesti kosilo

pa seveda vsi premalo oblečeni popolnoma naveličani pretežkih plaščev, kot bi se nastavljali prehladom in ostalim nevšečnostim, recimo, da ti zmanjka žepov za denarnice in ključe in vžigalnike, take velike za plin, za cigarete zvite na kuhinjski mizi, na kateri zaspi velik mačkon, kar tako za dekoracijo, ker za to pa so domače živali, tako kot otroci in rože

odgovornost lahko odložimo na državo pa na politiko, ona je vsega kriva, mi pa se potem zvečer nafilamo z benefit jabolko korenček sokovi z luteinom in upamo, da enkrat za spremembo po premraženih ročicah in ušesih na kolesu zvoniti ni prepozno, sploh ker je glasbeno spremljavo zašpilal Steve Lacy in se ti zazdi, da si pa res prav storil, da si napupmal vse te gume, da ti dajo novega zaleta in polj je čist use uredu, dokler ne pogledaš na uro in ugotoviš, da se ti mudi loviti zadnji bus

potem ti ne preostane drugega, da laufaš, da prideš spet v pravi časovni pas, s ključem od brezčasja v torbi, ker se je tako fino zabubiti v vakuum mačje ležernega prekladanja po foteljih polnih nereda in prahu, o katerem ravno bereš v S kremplji podčrtano, da se očita kot greh pometati ga pod omaro in okna, ta presneta okna, niso bila pomita že sto let, ampak kdo bi štel, če imamo pa zvezdice in pirh, ki ga je prodal nek japonski študent, in kup nepomite posode in postelje razmetane, da se samo stegneš do radiatorja in na njem najdeš še Korenčkovega palčka s Ščeperjem, ki je tako človeško fantastična zver, da bi človek sploh ne verjel, če ne bi videl



pa Zlatko Kaučič za večerjo in kaj naj sploh še povem, morda to, da eni ljudje sploh ne vedo, da odžirajo sonce s svojimi bloki, spet drugi pa ne vedo, da ga dajejo, ali pa je to morda preveč osladno, čeravno je vedno fajn, ko kakšnemu fantku ni treba, da ve čisto vse o avtomobilih z zvončki za ušesi, ko aktivistka namesto na protinatovskih demonstracijah študira postavljanje nog in prestavljanje, ko vsi asocialci skupaj preživijo prav fajn z osmimi priiimki na nabiralniku, ker se nikomur ni treba ščeperiti na široko in na veliko, pred nikomur kazati, ker mi smo pač taki, da mačku trosimo briketov v šalčko, čeprav sploh ne zamijavka

najlepše je, ko nikomur ni treba mijavkat pa tisti prahci in drobtine po pouštrih gor ali dolj