pomaranča

Izgubljena med identitetami, med najrazličnejšimi beati in štumfi in tipkovnicami z najrazličnejšimi razporeditvami tipk, da sploh ne vem več, v katerem jeziku razmišljam, ko se vse tako širi na vse strani sveta in se datumske meje premikajo nekam proti marcu – februar je tako brezobličen, da ga sploh ne znam zarisati na zemljevidu časa: tako ali tako sem vse prestavila na april, sama pa se šla potepat nekam med asfalt in kamne. Črne luknjice časa se zapolnijo kar tako mimogrede in lovke se oklepajo na vse strani sveta, brez nadzora se oprijemajo drsečih grifov prijateljstva: itak smo vsi skregani, ane, ko si podajamo roke, kuhamo čaj in si delimo prihodnost.

Življenje je ena takšna gromozanska oranžna pomaranča, ko sediš z ljudmi, ki jih imaš rad in si dajete noge za vrat, si posojate klešče za kolesa krast in bila bi že pomlad, če ne bi mucek pojedel vseh zvončkov iz vaze, ampak če oblečeš pulover je čisto v redu. Stripe je treba brati in kdaj pa kdaj napolniti hladilnik, da greš potem lahko naprej s tokom, pa vmes še koga osrečiš – ene take malenkosti, ki štejejo, da ti jih ni treba niti zapisovati nikamor. Pač si.