bonžu

ko zdrgnem s sebe umazanijo in sol zažrto v kožo, zberem na kupček vtise in jih zapečem na trdi disk spomina, bom (upam) še vedno lebdela na tistih oblakih nadrealističnih črnih, ki so se napleskali na slovensko nebo ob jutranji zarji, da so se pogledi premikali z zamiki in brez zveze je bilo karkoli reči, karkoli začenjati, če so se nam pa oči zapirale in so se risale v njih druge želje kot tiste, ki smo jih zakopali v mivko in med hribe, sva se s prodajalcem na prvem petrolu domenila kar za lahkonoč, ko niti doberdan niti dobrojutro ni bilo ustrezno in nas je strašansko zeblo, treslo, ah, ta naša mrzla domovina, krmežljava, siva, brezzvezna stara rutina, v katero se moramo spet nekako ujeti, štiri stene, varnost doma, ki smo ga skušali pozabiti, prižgani telefoni in samo en časovni pas, glavniki, postelja, omara, voda iz pipe

ker mi smo imeli vsak svoj čas, po katerem smo merili dneve, ker se nam je lahko zdelo, da je ura za kosilo ponoči, potem pa smo jo lahko še stoenkrat premaknili, kakšen je plan, a gremo, kam, a ni prevroče, samo še tole naredim, samo še tole skadim, samo še spočijemo se in gremo

saj vedrili smo pod istim nebom, ki si ga lahko predstavljam okroglega, četudi praviš, da si ga ne morem, pod istim nebom, ki nam sedaj odseva v iskricah, ki smo si jih stlačili v učke, v iskricah, ki smo si jih nabrali med iglicami in nismo si mogli kaj, da ne bi bili vsaj malce osladni ob sončnih zahodnih, če je bilo pa toliko žarenja, da sem se zares počutila skakljajoče, četudi smo vsi leni ležali v travi, na skalah, na plaži, lenobice starajoče še iz časov kransterdama, to je bla čist druga scena, sj smo mel vsi dolge lase, jazz in folk in gaj in punk, da spet pomislim, da sem se rodila prepozno, jaz, mala punčara, ki se mora o tem svetu še čisto preveč naučiti

sedaj doma lahko pogledamo na wikipedio, koliko so visoki žerjavi, preverimo globino morja, če je dovolj visoka za skakanje na glavo, in najdemo vse tiste rajske plaže, ki smo jih zgrešili, ker smo naravni talenti za mlačne mlakuže, za meduze, za ostre skale in ježe, za milijone komarjev in celo dva slovenca nekje v šavju, oborožena do zob, mi pa v kratkih hlačah - itak smo bežali, preden nam poskrajo vso dragoceno kri, itak sploh ne maramo obale, razen če jo gledaš iz višine kakšnega prelaza, kjer se veliko lakše diše, kjer te ponoči obišče lisica in hodijo naokoli spuščene krave in svinje in kjer se leze v spalke pred mrazom in so drevesa in ovinki in, kako neverjetno, sploh ni Spara, še zakotna trgovinica je šele nekaj kilometrov stran in vse tsite vasice raztreščene in menhirji, da smo samo enkrat zares zašli med turiste, in se nam je zdelo mesto na ravni enega poreča, s celo istimi spominki, samo z drugim napisom, da nas je kar malo razočarala turistična lepota in smo pobegnili daleč stran na sever, daleč stran od suvenirjev

mi smo prišli domov s polnimi žepi kamnov, s kakšno ukradeno žlico iz nostalgije, umazanimi cotami in štrenastimi lasmi, sicer pa: dejstev ni, so samo asociacije, ki se kalejdoskopsko množijo, ker vse ga tega ne moreš poiskati na internetu ali v knjigah, ker vse to enostavno ne obstaja nikjer drugje, kot v naših glavah, icolinjorhet, tastar, pa še malo v horoskopu, ki si ga po svoje prevedemo iz francoščine, da se čisto vse uresniči, da spet ne rabimo zvezdnih utrinkov, no one can stop us now, cause we are all made of stars, efforts of lovers left in my mind, I sing in the reaches, we'll see what we find, no one can stop us now, cause we are all made of stars