doživetja

ne maram žrtvovanih mater terez, ki ti z očitki razjedajo slabo vest pikajočo in v podzavest tlačijo vse polno vozljev in osmic, celo dvojnih, ki te privežejo na matičarke zaroštane z ljubeznijo kot obveznostjo, ki jo je treba vračati, ker jaz ne maram biti privezana, načeloma, razen na štriku za občutek varnosti, čeravno me vedno mika, da bi solirala in imam najraje od vsega balvane, po možnosti bosa in s tistim čudovitim občutkom svobode, se ti niti prevezat ni treba, ti ni treba paziti, kakšne oblike je svedrovec, samo prepričan moraš biti vase in včasih, za tisto piko na i pri filingu in sproščenosti še kakšne roke spodaj odprte, na katere se lahko zaneseš

sem šla takolele navzgor, da so se pred mano odpirali svetovi, sem se zopet znašla na tisti točki niča, ko ti psiha psihira v božjo mater brez gobic in jokaš in stokaš in ti razum pade v kakšno luknjo, pa sem se naslonila z glavo na skalo in začela globoko vdihovati ves tisti zrak in se prepričala nekako v glavi, da zmorem, en malo zase, še bolj pa zate, pa tudi za druge, ker mi smo ena taka res fajn družina – merkamo otroke, si podajamo piškote, na petrolih kupujemo sendviče in po parkiriščih mečemo frizbi nekam tja dol v grmovje

domov se vedno pride prepozno, ker nas itak nikoli ni doma, in noč nas objame s tanajlepšo luno na svetu, da potlej zares samo padeš na jogi, ves srečen, ker v bistvu je to skoraj to, še lepše je ostati kar pod milim nebom, da nam ostanejo sanje o kakšnih otokih, da nam ostanejo sanje

ker potem te še prehitro zrealizira samo 20 dni dopusta na leto in izpiti, ker te še prehitro zrealizira, ko ti zmanjka moči in v glavi tolče praznina, da nikakor ne moreš več, ker se je tvoj strah tako odločil, da te zrealizira, da si pustiš še kaj za kaj drugič, ker point je v tem, da veš, da ti bo enkrat že nekako uspelo in v tem, da veš, da je Hugo uresničil toliko tega, česar večina drugih sploh ne upa niti v domišljiji

si predstavljati to belino neskončnosti in adrenalin, ki ti šopa po žilah, ti občutki v glavi, da se z njimi filaš in vedno težiš še k več, da potem že base jumpaš čez vse mogoče prepade in rineš še višje in težje in iščeš kot večni iskalec vedno kaj novega in drugega in drugačnega, da vse skupaj ne postane monotono, to življenje, da ga skušaš zares doživeti