smokiji

svet v malem nekega stanovanja, sivo modri mački ti pihajo na dušo s kremplji in obračanjem hrbta in zunaj je orkan in prepih in deževna doba, da niti Rambo ne bi znal premagati tistega zlega duha, ki sili čez kakšno poko razpoko na površje, da se potopiš v bananino mleko in vanj namečeš še koščke sladoleda in posuješ s kakavom, da nimaš pojma, kaj bi naredil Macgyver, če bi se znašel na poti brez dežnika in s tistimi črnimi oblaki nad glavo in vonjem, ki pravi, da bo prišel naliv

da si rečeš, da hujšega kot da se zmočiš (in naučiš plavati) ne more biti, pa pejva še malo, pa pejva še dlje tja dol do robid, da se delajo stoje na glavi in se teče, spreobrača tirnice od vlakov, da reče ena punca tam v travi: komi čakam, da začne padat

se usuje v trenutku, da laufaš v varno zavetje in veter brije, da ga čutiš v ledvice in do kosti te premelje, skratka idealne razmere za prehladit in moja ušesa vsa mrzla in noge in roke, to je naravno, mi manjka prekrvavitve, in ne, ne pijem kave, razen včasih, in tudi, ko gremo za lepim vremenom izgleda tako zelo obetavno, vse oblačni in sivo in rečemo, daj, pokadi že en čik, če že zaradi tebe sedimo tu zunaj in spet nam uspe naleteti na strašansko fajn natakarja s kavo z mlekom z mlekom s kavo in šečerom od kaukaua

pa zadnje čase so tako ali tako vsi tako prijazni, razne prodajalke, h katerim greš po 15 dag salame brez občutka koliko je to in tisti sladoledar s kepico za 80 centov, ki jo naloži gospod iz čebelce tako na veliko, da sploh ne verjameš, pa ravno še toliko drobižkov se je našlo, sem ti rekla, da je vsega dovolj v mojem žepu, pa ne vem zakaj šmarjetna, samo zato, ker je blizu in lahko greš lepo peš od doma po samem asfaltu, še umazati se ti ni treba od blata, je kot en tak ljublanski grad, da sem imela vedno rada tiste, ki so si izmišljali svoja poimenovanja in besede in so mi mešali misli na vse mogoče načine: se morem naučiti sestavljati rubikovo kocko, tazadnih 27 potez in za vedno sem se odpovedala smokijem v svojem želodcu

piškoti pa, ja, piškoti, to je že druga zgodba, in samo še enkat mi naj nekdo reče, da sem tista, ki nič ne je, če pa že je, pa nič kaj takega, karkoli že to pomeni, pa ga bom, ker, ker, sem že sita te mitologije, ki je kodvekdaj prišla kodvekomu na misel in se usidrala v mojo zrcalno podobo, ki odseva v očeh drugih, po možnosti so mi skušali naprtiti še anoreksijo, jaz pa še izbirčna nisem več in to, da pojem za zajtrk isto kosov kruha kot eni fantki in za kosilo odneham tri žlice prej, že ne more biti neješčost, da sploh ni treba spraševati, kam je izginila nutella

sem videla enkrat v eni trgovini tako taveliko – 5 kil