emo wanna be

Odrezala sem se od sveta, navdih so mi ukradli iz denarnice. Moj maček ima zlomljeno nogo. Jem večinoma le ob petkih. Zajtrkujem orehovo torto. V ponedeljek, torek, sredo in četrtek. Vmes še nekajkrat za večerjo. Dan na dan, za zdravo življenje (poltrdi sojini špageti). Dež dežuje navzdol proti mokremu asfaltu. V četrtek sem prebrala horoskop za nazaj in se mu smejala. Nikoli nisem marala pobarvank in Portoroža. Naročili smo olje, pripeljali so drva. S črnimi podočnjaki, v črnih hlačah sem se zataknila nekam med Kersnika in Stritarja. Šele ponedeljek je bil, jaz pa že tako otožna, ker so me izpustili. Jazz za večerjo in steklo v tekočem agregatnem stanju. S faktografijo, prekleto, ki uniči sijaj. Sreda je bila preveč lepa, da bi jo omenjala na tem mestu. Za prgišče riža – dbest. Danes sem bruhala za kosilo. V četrtek sem se skrila med ploščice v kopalnici. Gledališka predstava me ni zares navdušila s svojim egoizmom. Šla sem prazna, kot sem prišla. Z dežnikom, ki sem ga zamenjala za drugega, ker so mi ga ukradli. S pizzo na pol prebavljeno in črvi v trebuhu. Že šestič sem morala ubesediti isto. Popravljati bedastoče petošolcev, ki to niso. Piši briši in napiši spet in popravi, ko bi najraje vse zbrisal za vedno. Pritisnil delete, brisalko.Upičkomater. Enkrat vmes sem celo jokala, na ahilovi peti se mi je naredil žulj. Posiljena iz vseh strani od vseh teh rac in zajcev. Zjebana od nesmisla vsega sem posesala fakin stanovanje, da mi ne bo kdo spet kaj očital. Pomila posodo, da jo bom lahko jutri spet. Tudi postiljanje postelje je kot Sizifovo delo in vse kar si zares želim je le, da bi nekdo skuhal en topel čokolino samo zame.